Najino pohajkovanje

Skok še v Ribniški konec. Ne vem zakaj naju vedno vleče v gozdove, kjer naj bi hlačali kosmatinci in kosmatinke.Nisva jih srečala. Sva se pa namučila, da se nisva bala lastne sence. No šalo na stran.

Od doma sva se odpeljala do oznake vasi Gotenica. S parkirišča naju oznake za Goteniški Snežnik usmeri na široko peš pot, ki se sprva rahlo spusti do hudourniškega potočka, nato pa se začne vzpenjati. Vzpon še naprej nadaljujeva po kolovozu  in se le nekoliko naprej spremeni v razmeroma strmo peš pot. Omenjena pot se višje rahlo položi in se začne obračati nekoliko proti levi, kjer stopiva na zelo strma pobočja Kamenega zidu. Tu je zaradi razmeroma ozke stezice, ki je pogosto prekrita z listjem nevarnost zdrsa. Pot s katere se nama začno odpirati lepi razgledi na okolico, pa je na tem strmem delu tudi izpostavljena padajočemu kamenju. 

Višje pot zavije desno in naju ob razmeroma strmem vzponu, ki ponovno poteka skozi gozd, pripelje na manjši preval, kjer opaziva oznake za razgledišče Kameni zid, vzpon nadaljujeva v smeri Goteniškega Snežnika. Pot se naprej vzpenja po razmeroma zložnem kolovozu, ki naju višje pripelje do mesta, kjer se začne spuščati. Po nekaj minutah spusta stopiva na gozdno cesto, kateri nato slediva levo (desno Medvedjek). Sledila je hoja po zložni cesti, ki je naju čez čas pripelja do križišča, kjer nadaljujeva ostro levo po "glavni" cesti in naju po nekaj minutah nadaljnje hoje pripelje na manjši preval, kjer opaziva oznake za Goteniški Snežnik, ki naju usmerijo desno na široko peš pot v smeri Goteniškega Snežnika. Široka pot, ki naprej poteka skozi strnjen gozda, naju nekoliko višje pripelje do mesta, kjer jo zapustimo, saj naju markacije usmerijo na strmo stezico, po povzpneva na Goteniški Snežnik.

Vladimir