Najino pohajkovanje

Kar nekaj časa sva se odločala, da bi šla na Trdinov vrh v temi. Ne zaradi strahu. Že misel, da so Gorjanci območje medvedov je dajalo neki nelagodni občutek.

Odločila sva se da greva. Zgodaj zjutraj sva se odpeljala v Jugorje pri Gaberju. Bila je poštena tema. Nadela sva si naglavni svetilki in jo mahnila po hribu proti gozdu. V tistem trenutku, ko sva stopala proti gozdu, so naju preplavljale takšne in drugačne misli. Saj veste. Strah ima velike oči. A vseeno bi bilo neprijetno, da bi se pred nama ali za nama pojavil kosmatinec na dveh nogah. Prav ste prebrali. V mislih sem imel na človeškega kosmatinca. Tudi take srečaš. Le da so ti kosmatinci zelo prijazni. Kmalu sva zagledala prve jutranje žarke. Spogledala sva se in se nasmejala. Pa tak bav, bav. Nadaljevala sva proti Trdinovem vrhu. Tokrat po poti, ki je malce pozabljena.