Najino pohajkovanje

Bom uporabil kar Italijanski stavek. »Mama mia«. Pot je bila res zahtevna. A mati narava je pot naredila še zahtevnejšo.

 V zgodnjih urah sva se odpeljala v Logarsko dolino. Avto sva pustila na parkirišču v bližini penziona Na razpotju. Na parkirišču penziona je parkiranje dovoljeno samo gostom penziona. Oprtala sva si nahrbtnika in se napotila v smeri koče na Klemenčičevi jami pod Ojstrico. Položna pot je naju preusmerila na levo, ki se je začela vse bolj strmo vzpenjati. S pomočjo kratke jeklenice sva prečila rahlo izpostavljeno grapo. Pot se je še naprej vzpenjala, dokler nisva prišla pred steno in do vhoda v jamo, ki pa ni bila jama, ampak lepo narejen predor. V predoru je jeklenica, ki je nam v pomoč ob povratku, ker so tla mokra in spolzka.  Nadaljujeva po strmem pobočju kjer preko mostička prečiva še eno grapo. Strma pobočja so v mokrem nevarna za zdrs. Nadaljevala sva po rahlo široki poti in po travnatem pobočju do koče. Od koče sva se preusmerila v smeri Krofičke. Pot je šla v gozd in se vzpenjala po dobro nadelani  poti do razpotja, kjer sva nadaljevala naravnost v smeri Krofičke. Pot je počasi prehajala v porasla pobočja z grmičevjem. Iz metra v meter je pot bolj  postajala strma. Prišla sva do bolj tehničnih zahtevnih mest. Preko zavarovane poti sva prišla do strme grape, ki je izpostavljena padajočemu kamenju. Povzpela sva se po grapi in prišla do izpostavljene poličke in nadaljevala po strmem delu do vrha s pomočjo klinov.

Sama pot je bila naporna tudi zaradi sončne pripeke. Na koncu pa…Nepopisno veselje. A samo za kratek čas sva si privoščila veselje. Zavedala sva se, da se morava vrniti v dolino. Znano je, da je sestop najtežji, ker prihaja do raznih zdrsov in padcev.

Kastelec